Antiqes LIPOVEC

Starinsko pohištvo v pisarni

Razvoj pisarniškega pohištva

  Čeprav se je s splošno šolsko reformo cesarice Marije Terezije v letu 1774 pismenost prebivalstva do sredine 19. stoletja povečala s 3 % (v 18. stoletju) na 40 % (v letu 1830), je bila pismenost še vedno stvar izobražene elite. Temu primerno se do 18. stoletja (v obdobju renesanse in baroka) izdeluje pisarniško pohištvo v majhnem obsegu, v obliki pisalnih omar in pisalnih miz, ki so se uporabljale za pisanje dokumentov, prepisovanje in pisanje knjig.

Povpraševanje po pisarniškem pohištvu in proizvodnja sta se povečala v 19. stoletju, v času industrializacije, in z razvojem mest, ko se je v pisarnah zaposlovalo vse več ljudi. Poleg pisalne mize, ki je kot osrednji kos pohištva postavljena na sredino prostora, so v pisarni še knjižna omara, stoli in naslanjačiob salonski mizici, predalnik, stenska ali stoječa ura,…

Zakaj in za koga starinsko pisarniško pohištvo
Čeprav se oblikovanje pisarniškega pohištva nenehno razvija, občutiti je namreč skrb za dobro počutje uporabnikov, funkcionalnost, ergonomijo, modne trende,…nekateri še vedno prisegajo na dobro, staro in večno. Tudi samo posamezen žlahten kos pohištva vrne prostoru toplino in domačnost, ki ju v moderno opremljenem prostoru običajno pogrešamo.

Starinsko pohištvo je del premične kulturne dediščine in uporabne umetnosti in je obnovljeno tudi danes namenjeno uporabi, za katero je bilo izdelano. Pogoj njegove ponovne uporabnosti pa je strokovna obnova oz. restavriranje, s katerim bo tako pohištvo zasijalo v svoji prvotni podobi. Pomembno pravilo je, da pri restavriranju pohištva ni modro varčevati, saj nam lahko slabo restavriran kos pohištva uniči veselje, namesto da bi nam ga podaril.

Običajno se s takim pohištvom opremljajo pisarne odvetnikov, notarjev, direktorjev nepremičninskih agencij in finančnih ustanov, zato da pri svojih strankah vzbujajo vtis veljave, tradicije oz. zgodovinske preteklosti in uspešnosti podjetja (kakovostno izdelana pisalna miza je bila tudi včasih statusni simbol in je še danes).

Starinsko pohištvo je izredno dekorativno, delovni prostor napolni s pozitivno energijo, še pomembnejša pa je njegova funkcija naložbe. Vrednost starin s starostjo in redkostjo nenehno raste, zato lahko tako pohištvo tudi po desetih ali dvajsetih letih uporabe dobro prodamo ali pri trgovcu zamenjamo za drugo pohištvo, ki nam trenutno bolj ugaja.

Glede ergonomije oz. prilagojenosti starinskega pohištva človekovi konstituciji je treba poudariti, da so tudi v tistih časih dobri mizarji vedeli, na kakem stolu ali naslanjaču se dobro sedi. Zato so sedežne garniture iz sredine 19. stoletja tudi danes cenjene prav zaradi odlično oblikovanega hrbtnega naslonjala in klasičnega vzmetenja, kakršnega danes zaradi masovne proizvodnje ne dobimo več.

Kako opremiti pisarno v starem slogu
Običajno se pisarne v celoti opremljajo s starinskim pohištvom. Pomembno je, da se pohištvo slogovno navezuje. Slog pohištva določite predvsem na osnovi svojih želja in potreb (ali ste ljubitelj bolj bogatega rezbarjenega pohištva ali vam bolj ugaja preprosto bidermajersko pohištvo, katerega največji okras je skrbno izbran in skrojen furnir).

In kako se boste odločili za slog pohištva? Obiščite nekaj specializiranih trgovin, izberite prvi kos pohištva, morda pisalno mizo, ob kateri vam bo zaigralo srce, k njej pa slogovno uskladite še preostalo potrebno pohištvo: stol, dvokrilno ali trokrilno (izredno prostorno) knjižno omaro, udobno sedežno garnituro s salonsko mizico za stranke in poslovne partnerje, predalnik ali komodo, raztegljivo konferenčno mizo.

Ob tem pa, odvisno od velikosti prostora, pisarno dopolnite še z drugimi starinami in umetninami, ki prikažejo reprezentativnost vašega podjetja (npr. stenska ura, umetniška slika, dekorativna namizna ali stoječa svetilka, črnilnik, obtežilnik za papir,…), prostor naj osvetljuje bogat, medeninast lestenec.

Seveda pa ni nujno, da prostor opremite samo s starinskim pohištvom. Lepa in praktična je tudi kombinacija modernega in starega.

V sodobno opremljeni pisarni lahko stoji samo veličastna starinska pisalna miza ali salonska mizica s stoloma, ob starinsko konferenčno mizo lahko postavite starinske stole, oblečene v blago pestrih barvnih kombinacij.

Bistveno je, da se boste v tako ali drugače opremljeni pisarni pri svojem delu dobro počutili, da bo prostor funkcionalen in privlačen za vaše obiskovalce. Predvsem pa prostoru vdihnite dušo, kar bo dalo delovnemu mestu vaš oseben pečat in dovolj pozitivne energije, ki jo boste potrebovali vsako jutro, znova in znova,…

Tomaž Lipovec, Gradnja in oprema: Pisarne (oktober 2006) (klikni)

Povpraševanje po kosih s karakterjem

Stilsko je večno modno

Ljubitelji večno modnega kakovostnega pohištva se razglejte v salonih, kot je denimo podjetje Antikvitete Lipovec iz Maribora, ki se po besedah direktorja Tomaža Lipovca ukvarja s kakovostno restavriranim starinskim pohištvom in dekorativnimi predmeti iz različnih časovnih obdobij – od 18. in 19. do začetka 20. stoletja:

“To je pohištvo, ki je ves čas v modi, spreminja se le priljubljenost posameznih stilov. Zadnja leta je poleg vedno priljubljenega meščanskega bidermajerja zelo iskana tudi dunajska secesija. Za oba stila so značilni čistost linij ter vrhunski materiali in izdelava.”

Na vprašanje, kaj salon najbolj odlikuje v primerjavi s konkurenco, odgovarja: “Prednosti podjetja so široka ponudba, tudi prek spleta, ter visoko izobražen kader s področja prodaje, odkupa, svetovanja in restavriranja. Poslovna strategija podjetja je zgraditi vzajemno zadovoljive dolgoročne odnose s kupci s posredovanjem kakovostnih in cenovno sprejemljivih izdelkov uporabne umetnosti, z vsemi pred- in poprodajnimi storitvami: svetovanjem, distribucijo, garancijo in servisnimi storitvami.”

Katja Cah Švarc, Moj dom, februar 2007

Duh preteklosti…

Opremljanje stanovanja je v določenih primerih smiselno prepustiti strokovnjaku. V kolikor pa imate smisel za dekoracijo in se opreme lotite sami, boste za to potrebovali nekaj časa, a končni rezultat vam bo v večje veselje.

Naj nam bivalno okolje opremlja strokovnjak ali ga opremljamo sami, naj bo moderno ali klasično, mnogokrat s klasičnim rezultatom nismo povsem zadovoljni. Bivalnemu prostoru manjka občutek domačnosti, topline, predvsem pa del tradicije in zgodovine, ki v njem živi.

Strokovnjaki za opremo se tega zavedajo in kjer se le da, vključijo v prostor kakšen žlahten kos pohištva ali starinskih lestenec. S kančkom hrabrosti lahko tak kos izberemo tudi sami ali s pomočjo izkušenega trgovca.

Pri izbiri pohištvenega dela, ki bo dom izpolnil s pozitivno energijo, naj si bo to jedilni kot, vitrina predalnik, udoben starinski fotelj ali drobna mizica, je treba imeti v mislih, da je starinsko pohištvo del premične kulturne dediščine, del uporabne umetnosti, ter naj bo kot tako tudi zdaj namenjeno rabi, za katero je bilo izdelano.

Da bo temu tako, naj vam kot izkušen poznavalec in ljubitelj starinskega pohištva in starin v nadaljevanju zaupam nekaj osnovnih navodil za pravilno izbiro pohištva.

Nepoznavalcem svetujem nakup starin in umetnin v starinarnicah in galerijah, kjer jamčijo za izvirnost predmeta, ki ga kupujete. Še tako poceni je lahko predrago, če je ponarejeno ali slabo obnovljeno.

Pohištvo, ki ga kupujete, naj bo strokovno restavrirano. Razmahnilo se je namreč število tako imenovanih »garažnih« restavratorjev, ki se sicer po svoje trudijo pri popravilih in so poceni, vendar neučinkoviti. Tako restavrirano pohištvo izgubi svoj čar in, kar je najhuje, nestrokovna obnova razvrednoti predmet ali ga celo uniči. Škoda je največkrat nepopravljiva.

Naj vas ne bo strah prvega obiska starinarnice – radi bi le nekaj imeli, pa ne veste kaj in kako. Iz izkušenj trdim, da samo 10 do 20 odstotkov ljudi pri prvem obisku ve, kaj hoče. Prvi obisk je zato mala šola spoznavanja antikvitet. Ob predstavitvi posameznih predmetov iz ponudbe boste spoznali slogovna obdobja iz preteklosti. Velikokrat ste že slišali za pohištvo iz časa biedermeierja, baroka, za staronemški stil, pa se vam ne sanja, kakšna je razlika med njim in kako jih prepoznati. Izvedeli boste za uporabo predmetov v preteklosti in danes, spoznali razliko med masivnim lesom in furnirjem, med češnjo in orehom…. Dober trgovec vam bo na vsa vprašanja z veseljem odgovoril, četudi se vaš obisk ne bo končal z nakupom.

Pri opremljanju je pomembna izbira prvega kosa pohištva, na katerega se bo stilno navezovalo drugo pohištvo in drugi predmeti (lestenec, preproga…..). Svetujem, da začnete pri predmetu, ob katerem vam bo ob pogledu nanj »zaigralo srce«. Samo tako boste zadovoljni še naslednje dni in leta. Ko ste izbrali prvi predmet (na primer vitrino), slogovno ustrezno dodajte še predalnik, salonsko mizico, stensko uro, lestenec ipd.

Seveda ni nujno, da prostor opremimo s starinami. Lepo je videti tudi kombinacijo modernega in starega, kjer je lahko star samo posamezni predmet sredi novega (v dnevni sobi,na primer, starinski predalnik ali vitrina,v moderni spalnici starinska lepotilna mizica s stolom, v moderni kuhinji starinska jedilna miza s stolom…), ali pa starinsko opremimo samo posamezni prostor v stanovanju, na primer hodnik, kjer nas ob vstopu v dom pričaka 150 let stara konzolna mizica z ogledalom.

Poudariti je treba da starinsko pohištvo in druge starine ne kupujemo samo za uporabo in dekoracijo, ampak tudi kot obliko naložbe. Starine,umetnine, dragi kamni…..namreč ohranjajo svojo vrednost in jo z leti zaradi starosti in redkosti celo povečujejo.

Torej, vzemite si čas pri nakupu. Starin in umetnin ne kupujete za pet let ali deset, z njimi bodo živele še generacije za vami.

Več ko boste vedeli o slogih, materialih, načinih izdelave….,bolj boste spoznavali večvrednost starinskega pohištva pazite le, da vas ne zasvoji.

Tomaž Lipovec, Antikvitete Lipovec, Pohištvo in oprema, štev. 1  (Posebna izdaja Gradim)

Starine poskrbijo za domačnost … (klikni)

Kaj vse je doživel predalnik

Tomaž Lipovec iz Hoč živi od obnavljanja in prodaje starega pohištva. Pravi, da od stare šare ne more obogateti, lahko pa kakovostno oživiš. Slovenci s cenami starih kosov pretiravajo, 150 let star predalnik pa ne stane nič več kot nov.

Restavratorska delavnica 37-letnega Tomaža Lipovca v obrtni coni v Hočah pri Mariboru je smešna. Le dve popacani leseni stolički,na stenah pa male lesene police za orodje v obliki škatle. Dleta vseh vrst,izvijači,paste v raznobarvnih tubah, lesena kladiva, zraven pa naložene zamaščene krpe in krpice. Kljub temu v delavnici zaradi visokega stropa ne smrdi po kemičnih topilih. Tudi ne po sveži žagovini, saj nima resnega tišlarskega cirkularja.

Po stopnicah smo se vzpeli na podstrešno skladišče,kjer so med res hudo zaprašenimi omarami in 150 let starimi perilnimi predalniki nametani stoli prijetnih ovalnih oblik. Tomaž nam je brez zadržkov razlagal: »Tole je neobaročni stol, mizica iz obdobja secesije, se pravi iz začetka 20. stoletja, iz obdobja Cankarja.«

Ko mu je bilo šestnajst let, je pološčil in popravil 100 let star alt deutsch stol, ki ga je nekdo zavrgel. »Zdel se mi je tako lep, nekaj tako posebnega, da sem ga pobral in popravil.«

Ob koncu srednje šole je že dobil resno naročilo,ko je za družinskega znanca restavriral bidermajersko mizico.»Takrat sem prvič nekaj zaslužil!«

Tomaž je nežnega pogleda in mirnih,uglajenih gibov. V nasprotju z ženo Tanjo, ki je precej bolj odločna in v hiši skrbi za galerijo in finance. »Taki smo restavratorji. Denar in položnice me ne zanimajo preveč,« smeje priznava in dodaja, da je največji sovražnik popravljanja starega pohištva čas. »Če se vam v življenju mudi, ne boste nikoli iz zaprašene razbitine na novo ustvarili stare kredence!«

V starem pohištvu ga zanima predvsem zgodba. »Predstavljajte si, kaj vse je doživel in videl 200 let star predalnik.«

Malo smo pomislili, in res, kdo ve, katera mlada dama je v spodnjem predalu med perilom skrivala ljubezensko pisemce, kateri pijanček se je naslonil na njega, ko se je ponoči opotekal domov, in katera mati je molila na njem za sina, da bi se srečno vrnil s fronte.

Na skrinji je stal črn konjiček za guganje, pri najmlajših otrocih še danes priljubljen rekvizit. »Tole je res zanimiva 100 let stara igrača, narejena iz lepljenega papirja.«

V restavratorskem poslu ni dveh enakih kosov, ni dveh enakih postopkov, zato je stvar zamudna: »Najprej je treba naštudirati kulturna obdobja,tako da na mah prepoznaš stil. Potem stvar pregledaš in opraviš temeljito analizo.«

Resni restavrator se bo potrudil, da bo zamenjal le najnujnejše, in ohranil, kar se le da. Toda Lipovec nas je opozoril, da se obrtno restavratorstvo razlikuje od muzejskega: »Pri nas je pomembno, da stol obnovimo tako, da bo uporaben, medtem ko bo v muzeju le na ogled in ne bodo sedali nanj,«

V Sloveniji se s cenami stare pohištvene šare močno pretirava, meni Lipovec. » Star kos pohištva je vreden le toliko, kolikor zanj dobiš. In niti tolarčka več!«

Nazadnje mu je nekdo ponujal star železni likalnik in zanj hotel 2000 evrov: »V resnici je vreden 5000 tolarjev. Ljudje imajo glede vrednosti starega pohištva filmsko domišljijo. Sto let stare garderobne omare pa sploh prodati ne moreš. Preprosto jih je še preveč.«

Najprej nismo verjeli, ko nam je zatrdil, da obnovljeni 150 let stari predalnik stane od 250.000 tolarjev. Prav toliko ali še več moramo odšteti za novega.

»Z restavriranjem pri nas ne moreš obogateti, lahko pa umirjeno in kakovostno živiš,« priznava Lipovec, ki je pred 15 leti v Mariboru prvič začel restavrirati.

Danes ima v svoji delavnici zaposlena prijatelja Danija in Borisa, ki sta vsaj ob našem obisku delovala zgledno zadovoljno: »Dela je vse več. Ne dohajamo,« sta pokomentirala.

Največjo napako po besedah Lipovca restavratorji delajo s tem, ko se obnove lotijo takoj. »Kredenca se more aklimatizirati na sedemodstotno vlažnost, kakršna je v modernih stanovanjih s centralno kurjavo. Potem je primerna za obdelavo, sicer poka furnir.«

Povzeto po J. Jankovič, Slovenske novice, 2005