Starinarna v modernem ambientu dokazuje združljivost
Najboljša izbira: bidermajer in dunajska secesija Moderno se dobro ujema s starinami – Antikvitete niso le okras, ampak tudi dobra finančna naložba – Šele z restavriranjem dobi kos svojo pravo vrednost
Nekoliko začudena psotojim pred moderno stavbo. Moja predstava o antikvariatu z visokimi stropovi, oboki in skrivnostnimi sobami se v trenutku sesede. Svetel in sodoben prostor, pravi okras mesta, je od avgusta lani domovanje Antikvitet Lipovec v Mariboru.
“Namenoma smo iskali moderen prostor, da ljudem pokažemo, da je staro dober dodatek novega,” zatrdita lastnika Tomaž in Tanja Lipovec, ki sta pred petnajstimi leti odprla novo trgovino v mariborskem gradu. Starine spoštujeta, negujeta in popravljata. So kot njuni otroci – enostavno jih imata rada.
V trgovini me nehote prevzame spoštovanje. skoraj po prstih hodim med starinskim pohištvom, predalniki, mizami, stoli, vitrinami, starinskimi svetili, slikami in dekorativnimi predmeti. komu je nad glavo svetil lestenec v kotu, kdo je nazdravljal s kozarci v vitrini in kaj vse je bilo skritega v pisalni mizi na levi, verjetno nikoli ne bomo izvedeli. Ljudje imamo radi zgodbice o zgodovini posameznega kosa, vendar Lipovčeva povesta, da vseh ne povedo. Nekatere so intimne, spet druge zamolčijo zaradi identitete prodajalca.
Antikvitete kupujeta na območju Slovenije, posamezne, redke kose tudi v tujini. V presoji sta zahtevna, izbirata le smetano starega meščanskega pohištva. “Slovenci smo bili vseskozi pod tujim kulturnim vplivom, nekaj časa so bili tukaj Avstrijci, nato Italijani. Vsi pa so pustili svoj pečat, kar se lepo vidi tudi v stilu, ki so ga pri opremljanju izbirale meščanske družine,” Tomaž razloži različnosti v slovenskem stilu opremljanja stanovanj.
Dodaja, da slovensko izbiro stanovanjske opreme vse premalo poznamo, zato se je odločil, da napiše knjigo Razvoj meščanskega pohištva v severovzhodni Sloveniji od 16. do začetka 20. stoletja. “Ljudem želim podati znanje o pohištvenih stilih pri nas.”
Denar v predalniku
Le nekateri kupci so poznavalci, večina je začetnikov, zato je ob obisku Antikvitet Lipovec povsem običajno, da je prva ura namenjena kratkemu učenju o značilnostih posameznih obdobij in stilov. Takšna prodaja je butična, zato vsak dobi dovolj pozornosti. Tomaž rad svetuje kupcem, kateri kos bo za njihovo stanovanje in finančno razpoložljivost najprimernejši, in opozori, da je nakup starine tudi dobra finančna naložba.
“Če boste denimo namesto starega kupuli nov, moderen predalnik, bo njegova cena skoraj enaka, vendar pa mu bo vrednost kmalu padla. Antikvitete so tukaj posebnost – vedno so v modi, njihova vrednost ostaja ali celo raste,” namigne Tomaž.
Trenutni hit sta pri izbiri pohištva meščanski bidermajer in dunajska secesija, ki ju odlikujejo čistost linij ter vrhunski materiali. Zaradi preprostosti in elegance sta primerna tudi za kombinacijo z novejšimi kosi pohištva. Sicer pa se nekateri kupci odločajo le za majhne izdelke in slike, ki prostor predvsem okrasijo, vedno pa so primerni tudi za darilo.
Likalnik za nov avto
Kako nekateri starine previsoko vrednotijo, pa opiše Tanja: “Pred tedni je v trgovino stopil gospod s starim likalnikom, rekoč da ga želi prodati, ker kupuje nov avto.” Osnovna vrednost starin, ki ne presegajo sto let, je namreč običajno precej majhna, saj jim šele restavriranje in obdelava dodata pravo vrednost.
Ob nakupu in prodaja se Lipovčeva ukvarjata tudi z obnovo starisnkega pohištva. V lastni restavratorski delavnici v Hočah pri Mariboru vsako antikviteto strokovno obnovijo. “Po originalnih postopkih površinske obdelave lesa,” je skrivnosten Tomaž. Vsaka restavratorska delavnica naj bi pač imela tudi svoje skrivnosti…
Vsakemu kosu se je treba posebej posvetiti, zato je obnova lahko zamudna. Povprečen čas, ki je denimo potreben za obnovo garderobne omare, je 50 ur, pogosto pa restavriranje lahko zahteva tudi sto ur in več. Lipovčevo restavriranje se seveda razlikuje od muzejskega: “Pri nas je pomembno, da bo stol znova uporaben, medtem ko bo v muzeju le na ogled.”
Zna se torej zgoditi, da boste svoji antikviteti dodali pomembno uporabno vrednost. In morda se bo v naslednjem stoletju nekje pripovedovalo: Tukaj je nekoč sedel….
Povzeto po Anita Čebular, Delo – Trip, 21. marec 2007
STARINE GOVORIJO O ŽIVLJENJU, KULTURI IN LJUBEZNI NAŠIH PREDNIKOV, HKRATI PA LAHKO POLEPŠAJO ŠE TAKO MODEREN DOM.
Morda ste na babičinem podstrešju odkrili kakšen star predmet, ki vas je popolnoma očaral. Obrisali ste prah z njega in ga odnesli v svoje stanovanje, da bi vnesli vanj nekaj domačnosti in topline. Kaj pa sedaj, ste se morda spraševali; kam ga postaviti, ali sploh sodi k modernemu pohištvu? Ali pa niste imeli te sreče, da bi lahko brskali po kakšnem pozabljenem podstrešju, ste si pa zmeraj želeli v stanovanje postaviti kakšno starino, vendar niste vedeli, kje in kako naj jo kupite?
O starinah in še marsičem v zvezi z njimi smo se pogovarjali z lastnikom največje starinarnice v Sloveniji: s Tomažem Lipovcem iz starinarnice Antikvitete Lipovec v Mariboru.
Koliko mora biti predmet pravzaprav star, da je primeren za starinarnico, oziroma kaj sploh je starina? Definicije starin se razlikujejo, od tistih v slovarjih, do tistih v Zakonu o varovanju kulturne dediščine. Meni ljubši izraz je predmet uporabne umetnosti ali predmet dekorativne umetnosti. Tu starost ne igra odločilne vloge, temveč zgolj umetnostna, uporabna in estetska vrednost predmeta. Res pa je, da v to kategorijo spada veliko predmetov prejšnjih stoletij in le malo iz današnjega časa.
Predmete katerih obdobij najdemo pri vas, katere starine prevladujejo in po čem kupci najbolj povprašujejo? V trgovini Antika Lipovec prodajamo pohištvo iz različnih časovnih obdobij, dekorativne predmete uporabne umetnosti iz 17. do začetka 20. stoletja: svetila, ure, predmete iz medenine, srebra, porcelana, stekla ter umetnine. Tradicionalno je že dolga leta najbolj iskano zelo kvalitetno pohištvo v stilu bidermajer, izdelano v Avstriji, zadnja leta pa tudi pohištvo v stilu dunajske secesije. Veliko se proda tudi kvalitetnega pohištva v stilu historizma, ki je Mariborčanom zaradi arhitekture na prelomnici 19. in 20. stoletja še posebno blizu. Od materialov je najbolj priljubljen domači oreh, svetlejših barv, s poudarjeno teksturo.
Kdo danes kupuje starine, velja morda kakšno pravilo? Opažamo, da so naši kupci navadno izobraženi, nadpovprečno situirani in imajo prirojen ali privzgojen čut za estetiko. Razlogi za nakup pa so različni, od želje po lepo urejenem staovanju, do želje po prestižu ali pa so nakupi zgolj špekulativne in investicijske narave.
Kako lahko starinsko pohištvo kombiniramo z modernim? Če smo se odločili za moderno opremo stanovanja, s starinami ne smemo pretiravati. Primeren je kos ali dva za vsak prostor. V tem primeru lahko izberemo starinsko vitrino in kredenco za jedilnico, mizico, omarico in starinsko ogledalo za dnevno sobo ali starinski obešalnik za predsobo in lep orehov predalnik za spalnico. Seveda pa lahko moderen ambient polepšamo tudi s starinskim lestencem ali svetilko. To so dodatki, ki nam stanovanje spremenijo v dom.
Zakaj je bolje kupiti starino v starinarnici kot preko oglasa ali celo na bolšjem sejmu? V vsaki resni starinarnici je preverjen izvor predmetov, trgovci so izpostavljeni raznim kontrolam, za vsak predmet se izda potrdilo o originalnosti in strokovni obnovi. Nakup starine preko oglasa ali na bolšjem trgu bi lahko primerjal z nakupom kakšne ročne ure boljše znamke, recimo Rolex, na kramarskem sejmu ali od uličnega prodajalca.
Kaj pa, ko imamo starino enkrat doma: kako jo negujemo? Obstaja kakšen preprost recept? Najboljše je, da se o negi takšnega predmeta posvetujeje s strokovnjakom. Splošno pravilo pri vseh predmetih pa je, da se izogibamo pranju ali močenju z vodo in agresivnimi čistili ter kemikalijami.
Imate kakšen nasvet za tiste, ki bi radi kupili starino? Kupujte pri preizkušenih trgovcih in vedno zahtevajte potrdilo o originalnosti. Lahko je izraženo na računu ali kako drugače. Nizka cena je lahko znak, da je s predmetom nekaj narobe. Vedeti moramo, da je v ceni starinskega pohištva do 80 odstotkov delež restavriranja, zato se ravno pri nekorektno opravljenem restavriranju kujejo največji dobički. Les je material, na katerem se nestrokovni posegi vidijo šele čez nekaj časa, denimo pokanje lesa, luščenje laka ali furnirja, matiranje premazov, razpadanje konstrukcije,… Predmete naj restavrira profesionalec, ki ima za določeno področje izobrazbo in opravljen strokovni izpit.
Pa ne zares. Lahko se postavimo na glavo, pa bo vseeno tekel.
Že starokrščanskega očeta sv. Avguština je begalo vprašanje o času, zato je na koncu rekel: “Pravzaprav ne vem, kaj je, gotovo pa je neke vrste razsežnost.”
No, bolj umetnega odgovora, ki ga razumejo navadni smrtniki, še niso iznašli, starina pa je morda dobra prispodoba za to, kako se da čas raztegovati in vsaj navidezno prilaščati.
Starina ali antikviteta, tudi antična smo slišali, čeprav gre verjetno za na ulici skovano spačenko, ki pa se bo morda nekoč prijela, predstavlja tisto, česar v nobenem primeru nočemo – biti stari. Vendar je moderno biti moder in v kavarni na glas razpravljati, zakaj so spletične potrebovale izrezljano mizico z majhnim predalom, tako majhnim, da bi se par današnjih šmink že stiskalo v njem.
Starinar naj bi bil torej človek, ki se profesionalno ukvarja s (pre)prodajo antikvitet in umetnin ter pri tem neznansko uživa. »Tega ne moreš početi izključno zaradi denarja, ampak iz neke vrste ljubezni do starih predalnikov in zbledelih likovnih podob na platnu,« pravi starinar Jaka Prijatelj iz Catniole Antique na Trubarjevi, ene najstarejših trgovin s starinami v Ljubljani, ki nas je z definicijo starine kar malo presenetil. Antikviteta je namreč lahko vsaka stvar ali predmet, ki ni več v redni prodaji. Se pravi, da ni strogo omejena z letom nastanka, čeprav je po drugi strani res, da to velja za industrijsko oblikovane izdelke, kot so na primer ure. Drugače je seveda s pohištvom in spet drugače z umetninami. »Stvar se prepleta,« meni Prijatelj. Tudi stari rokopisi slavnih pisateljev dosegajo vrtoglave cene, a spet neprimerljivo nižje od slik najslavnejših slikarjev; Van Goghov portet bolničarja so pred leti prodali za 88 milijonov dolarjev.
Intimne malenkosti
Vemo, da ima vsaka stvar na svetu svojo ceno in da se ta vzpostavlja na trgu, vendar Prijatelj meni, da je vrednost starega kosa pohištva v množici najrazličnejših pogledov, od zgodovinskega, etnološkega, umetniškega do kulturnega in trgovskega.
»Za muzealca bo vsaka sto let stara omara vredna skladiščenja v najboljših muzejskih prostorih s primerno klimo, v resnici pa je na trgu ne moreš prodati. » Razlog je najbrž preprost. Stoletnih garderobnih omar je na trgu dovolj, poleg tega je povpraševanje po njih po začetni evforiji usahnilo. Stara garderobna omara, na primer altdeutsch, je namreč velik kos pohištva. V novem stanovanju z nizkimi stropi deluje zelo okorno in pretežko, poleg tega je v primerjavi z modernimi vgradnimi omarami popolnoma neuporabna. Ampak ponavadi to človek spozna šele potem, ko jo je kupil, plačal za njeno restavracijo od petdesetih do sto tisoč tolarjev in postavil v dnevno sobo.
»Ljudje danes bolj iščejo manjše detajle, ki dodatno krasijo prostor.« Prijatelj ima najbrž prav, v petnajstih letih tržne svobode smo se vendarle nekaj naučili tudi o tem, kaj je še lepo in kdaj nekdo pretirava in »zganja kič.« Kupovanje starin je postalo intimna zgodba.
Starinarna iz Maribora
Le katera dama v bogato izvezeni obleki si je za lepotilno mizico s srebrnim glavnikom česala goste lase? Koga so opravljale gospodične, ki so posedale na elegantnih, z žametom prevlečenih stolčkih za intarzirano salonsko mizico in pile čaj iz prekrasnega maisenskega porcelana, ki so ga pravkar vzele iz bogato založene steklene vitrine? »Kaj vse bi nam lahko povedal, če bi znal govoriti?« se sprašuje starinarka Tanja Lipovec ob vsakem predmetu, ki ga, obnovljenega in v njegovi prvotni podobi, razstavi v svojem »muzeju v malem«, kot rada imenuje svojo starinarno v prekrasnem ambientu mariborskega gradu. Z možem Tomažem sta jo odprla pred trinajstimi leti in pravzaprav zaživela novo življenje. »Ne moreš obogateti, lahko pa preživiš, kar je danes veliko;« neskromno priznava 35-letna ekonomistka, ki nam je povedala zanimiv nesmisel: »Ko občudujemo ali kupujemo starine, najpogosteje pozabljamo prav na njihovo zgodovinsko in s tem kulturno sporočilno vrednost. Dovolj sta nam všečnost posameznega predmeta in njegova uporabna vrednost. S tem pa starine razvrednotimo in jih naredimo primerljive vsem na novo izdelanim predmetom.« Zanjo imajo starine trajno vrednost, ker bodo bogatile tudi naše potomce. Najpomembnejša naloga starinarjev je ohranjati, obuditi pozabljeno in obnavljati zavrženo. Brez veščih in vztrajnih restavratorjev bi bil marsikateri kos obsojen na propad. Zato se je mož Tomaž lotil študija lesarstva.
»Ni ga večjega zadovoljstva in vzpodbude za starinarja, kot je prijazno povabilo na čaj od ljudi, ki se vedno znova radi vračajo v tvojo starinarnico. Zato, ker so nekoč pri tebi nekaj kupili. »Diši po carigrajskem bazarju, kjer te vabijo, da stopiš za zaveso, se usedeš, z njimi poklepetaš in piješ čaj do onemoglosti. Trgovanje jim je življenje in brez pogajanja ni dobre kupčije.
Antikvitete toliko kot novitete
Ko smo vprašali za ceno posameznih kosov, nam je Prijatelj odvrnil, da je to najbolj nenavadno vprašanje. No, mi smo vztrajali, ker smo sklepali, da je tudi cena tista, ki naredi starino privlačno. In smo šli lepo po vrsti. Za konzolno neobaročeno mizo bi morali odšteti 180 tisoč tolarjev. Slogovno čista in lepo ohranjena bidermajer zofa iz leta 1820 bo najverjetneje stala okroglih 700 tisoč. Cena pa skokovito naraste z letom 1800, ko prestopimi 18. stoletje. Za kredenco iz druge polovice 18. stoletja boste tako morali seči precej globlje v žep, vsaj po tri milijone. Ozek sedemdnevni neobaročni predalnik za spodnje perilo, danes zelo pogojno uporaben, je vreden nič manj kot 350 tisoč tolarjev. Na steni je visel tudi lesen tirolski križ iz 19. stoletja, izrezljan v vinsko trto je vreden 200 tisoč tolarjev.
Lahko bi še naštevali, vendar smo kar hitro sprevideli, da je večina pohištva v Prijateljevi trgovini slovenskemu srednjemu sloju dosegljiva le, če si človek neobaročeni sedemdnevni predalnik za perilo zares močno želi. »Za nekoga je vreden veliko, za drugega nič. Tako to je,« sklene Prijatelj. Pomislili pa smo še na nekaj, kar starine na nek način dodatno razvrednoti. Za nov kvaliteten predalnik bomo morali odšteti prav toliko kot za omenjenega, izrezljanega v neobaročenem slogu, za novo, starinsko oblikovano zofo tudi več kot 700 tisoč tolarjev. Od vsega naštetega je resnična izjema samo kredenca iz druge polovice 18. stoletja.
Sicer pa moramo vedeti, da je bilo slovensko ozemlje južna provinca avstrijskega cesarstva. To pomeni, da so bili na Dunaju najboljši mizarji, najboljši kovači, najboljši urarji in najboljši orožarji. K nam so njihovi izdelki le redko pripotovali, zato si ne delajmo utvar, da bomo v Ljubljani kupili zofo, na kateri je sedela sama Marija Terezija; to bi bil preprosto čudež. Posledično se to odraža tudi v ceni starin.
Prodaja starin je zaradi rastočega povpraševanja in cen perspektivnejša od restavratorstva. To zahteva veliko dela in časa, kar cenijo le redki.
Foto: Urban Štebljaj
Pred nakupom starinskega pohištva od starinarjev zahtevajte potrdilo o originalnosti želenega kosa, svetuje Tomaž Lipovec, starinar in restavrator iz mariborske Antikvitete Lipovec.
Mariborska Antikviteta Lipovec, specializirana za prodajo starinskega pohištva in predmetov uporabne umetnosti ter restavriranje, je poleg ljubljanske Antikvitete Novak, ki prodaja starine in umetnine, ena redkih starinarn s kakovostno ponudbo, pravi Tomaž Lipovec, lastnik najprej omenjene starinarne.
V tem poslu je od leta 1991, razmišlja pa o franšizni trgovini v Ljubljani ali na Obali. V Antikviteti Lipovec prodajajo starinsko pohištvo iz Avstroogrske, ki je višje kakovosti in višjega cenovnega razreda, kupujejo pa ga tudi na Hrvaškem in v Avstriji.
Največ zanimanja za pohištvo iz bidermajerja in secesije
Lipovec pravi, da rase povpraševanje po večjih in tudi dražjih kosih meščanskega starinskega pohištva, ki so kakovostno izdelani, večinoma v bližnjih kulturnih prestolnicah, kot je Dunaj.
Največje povpraševanje je po kakovostnem pohištvu dunajskega bidermajerja, ki sega v prvo polovico 19. stoletja. Zadnja leta je v tujini in tudi pri nas več zanimanja za secesijsko pohištvo, ki so ga v začetku 20. stoletja izdelovali v dunajskih delavnicah, njihovo delo pa je s čistimi linijami in vzorci močno vplivalo tudi na naše delavnice.
Kupci s čutom za estetiko in tradicijo
Naši kupci so navadno premožnejši, bolj izobraženi in s čutom za estetiko, pravi Tomaž Lipovec. Večina kupcev ima v povprečju okoli 50 let. V zadnjem času se za nakupe starinskega pohištva s pomočjo staršev odloča tudi veliko mladih.
Ljudje s starinskim meščanskim pohištvom opremljajo meščanska stanovanja in tudi moderne hiše. Zadnja leta je navada, da arhitekti v načrt notranje opreme vključijo tudi nekaj kosov starinskega pohištva, da po Lipovčevih besedah dajo prostoru pridih domačnosti, tradicije in družinske zgodovine.
Zadnjih deset let ljudje iz vse države Antikviteto Lipovec najdejo tudi na njenih spletnih strani, tako pa dobijo petino naročil. Večina kupi starinsko pohištvo, ker jim je všeč, nekateri pa tudi kot naložbo, saj špekulirajo, da bo vrednost zrasla.
Tomaž Lipovec pravi, da je v Sloveniji zelo malo starinarn s tako kakovostnim pohištvom in predmeti uporabne umetnosti, kot so ure, lestenci in drugi drobni predmeti, kot je njihovo. Primerljivo ponudbo ima na primer Antikviteta Novak v Ljubljani.
Po novem zakonu o kulturni dediščini, ki velja mesec dni, lahko le tisti, ki so opravili restavratorski izpit, posegajo v kulturno dediščino, kamor med drugim sodi 70 let in več staro pohištvo.
Ker restavratorsko delo pomeni od 30 do 80 odstotkov prodajne vrednosti, Tomaž Lipovec kupcem pred nakupom svetuje, naj se pozanimajo, kdo je restavriral pohištvo.
Pri nekorektno opravljenem delu se kujejo največji dobički, nestrokovni posegi, kot je pokanje lesa, se pokažejo šele čez leto, dve. Pred izbiro restavratorja se je dobro pozanimati o njegovih referencah, kakovostni pa so po Lipovčevi oceni štirje.
Vsako leto zrastejo cene za desetino
Cene starinskega pohištva rasejo povprečno za deset odstotkov na leto. Manjšim in bolj uporabnim kosom, kot so klubske mizice, cene še hitreje rasejo. Cena garderobnih omar se je v primerjavi s pisalnimi mizami in manjšimi omarami le malo povišala.
Starinsko pohištvo je dobra naložba, saj cene stalno rasejo, hkrati pa ima tako pohištvo še dekorativno in menjalno vrednost, še pravi Lipovec.
Cene: Pisalnik je v petih letih pridobil trikratno ceno
Tomaž Lipovec je pred leti restavriral sekreter – pisalnik empirskega sloga iz časa okoli leta 1800 in ga prodal kupcu, ki ga je selil v tujino. Pred petimi leti ga je vrnil Lipovcu, ta pa ga je znova prodal za okoli 20 tisoč evrov oziroma trikrat dražje kot prvič.
Starinski lestenec stane od 400 do dva tisoč evrov, cena pa je odvisna od starosti, izdelave in velikosti. Starinarji lestence očistijo in električno obnovijo, da so primerni za takojšnjo uporabo.
Zelo aktualne so tudi klubske mizice za dnevni prostor. Med njimi so najbolj popularne neobaročne mizice iz srede 19. stoletja. Za tako obnovljeno mizico z garancijo boste plačali okoli 850 evrov.
Večina se na starinsko pohištvo ne spozna, zato od starinarjev zahtevajte potrdilo o originalnosti kosa, ki ga nameravate kupiti.
Starinsko pohištvo za svoje poslovne prostore kupujejo tudi odvetniki, zdravniki, banke in druge finančne ustanove.
V mariborski starinarnici pojasnjujejo, kako naklonjeni smo Mariborčani starinskemu pohištvu in predmetom.
Ali veste, da v življenju v povprečju prespimo kar 26 let, 11 let pa preživimo pred televizijo? V naravi človeka je, da si ureja svoj dom. S tem, ko si urejamo dom, skrbimo tudi za svoje razpoloženje.
Urejanje doma se z izjemnim čutom za estetiko poveže v edinstveno celoto. Estetika je veda o lepem, lepota pa nagovarja naše čute. Estetika tako izhaja iz harmonije, oblike, vsebine. Te lastnosti pogosto dajo dušo prostoru in poskrbijo za naše vsestransko ugodje in udobje. Izzovejo našo kreativnost in odgovarjajo med drugim tudi našim potrebam po izražanju in spremembah. Ali ste bolj za moderno ali starinsko pohištvo?
Zanimanje za starine vse večje
Če bi v svoj dom želeli postaviti kaj s pridihom zgodovine, je ena možnost obisk starinarnice. Mariborska Antikviteta Lipovec, specializirana za prodajo starinskega pohištva in predmetov uporabne umetnosti ter restavriranje, je lani praznovala 25-letnico delovanja. Zanimanje Mariborčanov za starinske predmete se vse bolj krepi, predvsem za pohištvo, meni Tanja Lipovec z mariborske Antikvitete.
Vsi se doma želimo počutiti prijetno, le da nekaterim bolj ustreza varnost brez sprememb, spet drugi si želijo več dinamike.
»Trg starin in umetnin je glede na ostale države v EU v Sloveniji zelo majhen. Maribor se je v zadnjih stotih letih razvijal predvsem industrijsko, kot proletarsko mesto. Stik s kulturo (branje knjig, obisk muzejev, galerij, gledališč) bi moral postati del otrokovega vsakdana. S tem se krepi odnos tudi do kulture nasploh, do nacionalne kulturne dediščine, razvija se ustvarjalnost in estetska občutljivost,« za Mariborinfo razlaga Lipčeva.
Pohištvo kot naložba?
»Med Mariborčani je najbolj prodajano meščansko pohištvo, izdelano iz najbolj kvalitetnih materialov, v bidermajerskem in secesijskem stilu, ki ima poleg dekorativne tudi uporabno vrednost. Tako pohištvo je zanimivo tudi kot naložba, saj ne izgublja vrednosti. Zelo so prodajani tudi manjši kosi pohištva iz drugih slogovnih obdobij (kot so mizice, stoli, manjše komode, vitrine), ogledala ter kristalni in medeninasti lestenci, ki so lep okras in dopolnitev moderni stanovanjski opremi,« pojasnjuje Lipčeva.
Po drugi strani pa »so na vrednosti (in prodaji) močno izgubili manj kvalitetni dekorativni predmeti brez uporabne vrednosti in veliko rezbarjeno pohištvo iz obdobja nemške renesanse, ki zaradi svoje velikosti ter rezbarjenih elementov zahteva velike in visoke prostore,« še dodaja Lipčeva.
Kadar gre za bivalni prostor, je pomembno, da je usklajen s tistimi, ki tam živijo. Z izbrano razporeditvijo, barvami, materiali in obliko lahko vplivamo na počutje. Nekje postanemo bolj storilni, kreativni, spet drugje pa nas sam prostor umiri in zaziba v mehko udobje.
O starinah in še marsičem v zvezi z njimi smo se pogovarjali z lastnikom največje starinarnice v Sloveniji: s Tomažem Lipovcem iz starinarnice Antikvitete Lipovec v Mariboru.
Pa ne zares. Lahko se postavimo na glavo, pa bo vseeno tekel.
