Po dunajskem kongresu, leta 1815, je prišlo do ustanovitve Germanske konfederacije. To je tudi začetek obdobja bidermajerja, ki doseže vrhunec leta 1830. Ta čas zaznamujeta izredni znanstveni in tehnični napredek ter vzpon boržuazije.
Bidermajer je stil, katerega je boržuazija naredila za boržuazija. Ne obstaja več dvorski slog – nasprotno; tudi na dvoru sprejmejo bidermajer. Pohištvo v tem slogu žari z neko toplo atmosfero, kar ustvarja udobje. Okrogla salonska miza postane središče družinskega dogajanja. Udobne zofe kar vabijo, da se na njih preživijo dolgi večeri ob pogovoru, igranju kart ali ročnemu delu. Oblikujejo se majhni kosi pohištva, z mnogo predali (šivalne mizice, igralne mizice, sekreterji,…). Posebno priljubljene so steklene omare oz. vitrine, v katerih se s ponosom razkazujejo brušeni kozarci, prelep porcelan ali srebrni izdelki.
Značilnost bidermajerskega pohištva so črni stebri, ki se pojavljajo na predalnikih, vitrinah, omarah, kot noge miz, …ter motivi lire.
V kvaliteti in domišljiji izdelave pohištva prednjači Dunaj, kjer je bilo v tem času tristo mizarkih delavnic. V tem času se pojavijo prve trgovine s pohištvom.
Damska pisalna miza s predalom, izdelana približno leta 1830, orehov furnir, noge v obliki lire.
Vitrina, izdelana približno leta 1830, orehov furnir.
Zaradi omejenega stanovanjskega prostora, je meščanstvo primorano prostor izkoristiti racionalno. To jim nudi prav bidermajersko pohištvo: posamezni kosi pohištva so majhni, enostavnih, ravnih oblik in izredno elegantni. Prav zaradi tega je bidermajersko pohištvo, tako kot nekoč, priljubljeno tudi danes.
Čim bolj se bližamo sredini stoletja, tem bolj se ravne linije krivijo. Na polovici 19. stoletja preidemo v naslednje obdobje, ki mu pravimo pozni bidermajer.
Šivalna mizica iz sredine 19 stoletja, orehov furnir.
V šestdesetih letih 19. stoletja, se ukrivljenost in okrogline že tako poudarijo, da se oblike približajo pohištvu poznega baroka. Tudi ornamentika je podobna baročnemu pohištvu. Ta slog zato imenujemo drugi barok.
Mizica v stilu drugega baroka, zelo podobna baročni mizici iz 18. stoletja, orehov les.
Brez poznavanja načina izdelave in materialov v posameznih obdobjih, lahko pride do dileme ali pomote, v katero obdobje uvrstimo posamezen kos pohištva.
Okoli leta 1900 Evropo navdušuje nova vrsta umetnosti, imenovana Moderni stil. Pisatelj Oktav Mirbo je tako opisal moderni stil: »Nič ni ravno, niti pravokotno, ni vertikalne črte, kar je okroglo, postane oglato, kar je oglato, postane okroglo. Hočem povedati, da ni nič okroglo, niti oglato, niti ovalno, niti podolgovato, niti pokončno, niti vodoravno. Vse se obrača in zvija, vse se kotali, ovija, odvija in naenkrat pada, nihče ne ve kako in zakaj. Pohištvo izgleda kot da je pijano.«
To je stroga kritika, ki pa pravilno razloži skrajne meje tega stila. Želja za nečim novim je tolikšna, da lahko govorimo o resnični originalnosti.
Zaradi kratkega obdobja trajanja tega sloga, do 1. svetovne vojne, je ta med zbiralci izredno priljubljen in v zadnjih letih vse bolj cenjen.
Vitrina jugendstil, izdelana v začetku 20. stoletja, mahagoni furnir, vitražno steklo..
Med obema vojnama je šel razvoj pohištva v Evropi v različne smeri, večinoma pa se je jugendstil zaradi vse cenejše proizvodnje vedno bolj »čistil« in moderniziral. Do 2. svetovne vojne so jugedstil in secesijo očistili značilnih dekoracij. Edina dekoracija ostane lep furnir, navadno orehova korenina.
Knjižna omara iz sredine 20. stoletja, orehov furnir (korenina).
Zadnja četrtina 19. stoletja je obdobje hitrega razvoja industrije. Pohištvo postane cenejše in dostopno vsem slojem prebivalstva.
Pohištvo tega obdobja je včasih pretirano okrašeno z ornamentiko preteklih slogov. Vendar ne govorimo o imitacijah, saj je izdelano na svojstven način in ga nikakor ne moremo zamenjati s pohištvom prejšnjih obdobij.
Pri nas historizem napačno imenujemo tudi staronemški stil oz. altdeuch, v Avstriji in Nemčiji pa uporabljajo izraz Gründerzeit.
Komoda, izdelana približno leta 1900, orehov furnir.
V začetnem obdobju historizma (konec 19. stoletja), je kvaliteta izdelave pohištva na ravni prejšnjih obdobij, pa tudi izbira lesa in furnirja je kvalitetna.
Ob prelomu stoletja, pa zaradi elektrifikacije in uporabe električnih strojev, klasična izdelava pohištva za vedno izgine. Pohištvo postaja vse cenejše in vedno bolj potrošna dobrina, s svojim rokom trajanja.
STIL oz. SLOG POHIŠTVA lahko razložimo kot sklop različnih obeležij, katere so v nekem časovnem obdobju splošno sprejete in se stalno ponavljajo v oblikah, dekorju, barvah,…
Takrat dobi pohištvo tako homogen izgled, da ga lahko pripišemo nekemu slogu. Vendar tudi v okviru nekega stila obstajajo stopnje; popolnemu razcvetu sledi upadanje, kjer karakteristike niso več tako očitne, nato pa sledi še mešanje dveh stilov, preteklega in naslednjega.
Zato, kadar govorimo npr. o bidermajerju, izdelek datiramo okoli leta 1830, kar predstavlja neko sredino med prvimi pojavi tega stila, njegove ostanke pa opažamo tudi v stilu po letu 1850. Vedno so bili umetniki, ki so prehitevali čas, pa tudi takšni, ki so za časom zaostajali.
Prodaja starin je zaradi rastočega povpraševanja in cen perspektivnejša od restavratorstva. To zahteva veliko dela in časa, kar cenijo le redki.
Foto: Urban Štebljaj
Pred nakupom starinskega pohištva od starinarjev zahtevajte potrdilo o originalnosti želenega kosa, svetuje Tomaž Lipovec, starinar in restavrator iz mariborske Antikvitete Lipovec.
Mariborska Antikviteta Lipovec, specializirana za prodajo starinskega pohištva in predmetov uporabne umetnosti ter restavriranje, je poleg ljubljanske Antikvitete Novak, ki prodaja starine in umetnine, ena redkih starinarn s kakovostno ponudbo, pravi Tomaž Lipovec, lastnik najprej omenjene starinarne.
V tem poslu je od leta 1991, razmišlja pa o franšizni trgovini v Ljubljani ali na Obali. V Antikviteti Lipovec prodajajo starinsko pohištvo iz Avstroogrske, ki je višje kakovosti in višjega cenovnega razreda, kupujejo pa ga tudi na Hrvaškem in v Avstriji.
Največ zanimanja za pohištvo iz bidermajerja in secesije
Lipovec pravi, da rase povpraševanje po večjih in tudi dražjih kosih meščanskega starinskega pohištva, ki so kakovostno izdelani, večinoma v bližnjih kulturnih prestolnicah, kot je Dunaj.
Največje povpraševanje je po kakovostnem pohištvu dunajskega bidermajerja, ki sega v prvo polovico 19. stoletja. Zadnja leta je v tujini in tudi pri nas več zanimanja za secesijsko pohištvo, ki so ga v začetku 20. stoletja izdelovali v dunajskih delavnicah, njihovo delo pa je s čistimi linijami in vzorci močno vplivalo tudi na naše delavnice.
Kupci s čutom za estetiko in tradicijo
Naši kupci so navadno premožnejši, bolj izobraženi in s čutom za estetiko, pravi Tomaž Lipovec. Večina kupcev ima v povprečju okoli 50 let. V zadnjem času se za nakupe starinskega pohištva s pomočjo staršev odloča tudi veliko mladih.
Ljudje s starinskim meščanskim pohištvom opremljajo meščanska stanovanja in tudi moderne hiše. Zadnja leta je navada, da arhitekti v načrt notranje opreme vključijo tudi nekaj kosov starinskega pohištva, da po Lipovčevih besedah dajo prostoru pridih domačnosti, tradicije in družinske zgodovine.
Zadnjih deset let ljudje iz vse države Antikviteto Lipovec najdejo tudi na njenih spletnih strani, tako pa dobijo petino naročil. Večina kupi starinsko pohištvo, ker jim je všeč, nekateri pa tudi kot naložbo, saj špekulirajo, da bo vrednost zrasla.
Tomaž Lipovec pravi, da je v Sloveniji zelo malo starinarn s tako kakovostnim pohištvom in predmeti uporabne umetnosti, kot so ure, lestenci in drugi drobni predmeti, kot je njihovo. Primerljivo ponudbo ima na primer Antikviteta Novak v Ljubljani.
Po novem zakonu o kulturni dediščini, ki velja mesec dni, lahko le tisti, ki so opravili restavratorski izpit, posegajo v kulturno dediščino, kamor med drugim sodi 70 let in več staro pohištvo.
Ker restavratorsko delo pomeni od 30 do 80 odstotkov prodajne vrednosti, Tomaž Lipovec kupcem pred nakupom svetuje, naj se pozanimajo, kdo je restavriral pohištvo.
Pri nekorektno opravljenem delu se kujejo največji dobički, nestrokovni posegi, kot je pokanje lesa, se pokažejo šele čez leto, dve. Pred izbiro restavratorja se je dobro pozanimati o njegovih referencah, kakovostni pa so po Lipovčevi oceni štirje.
Vsako leto zrastejo cene za desetino
Cene starinskega pohištva rasejo povprečno za deset odstotkov na leto. Manjšim in bolj uporabnim kosom, kot so klubske mizice, cene še hitreje rasejo. Cena garderobnih omar se je v primerjavi s pisalnimi mizami in manjšimi omarami le malo povišala.
Starinsko pohištvo je dobra naložba, saj cene stalno rasejo, hkrati pa ima tako pohištvo še dekorativno in menjalno vrednost, še pravi Lipovec.
Cene: Pisalnik je v petih letih pridobil trikratno ceno
Tomaž Lipovec je pred leti restavriral sekreter – pisalnik empirskega sloga iz časa okoli leta 1800 in ga prodal kupcu, ki ga je selil v tujino. Pred petimi leti ga je vrnil Lipovcu, ta pa ga je znova prodal za okoli 20 tisoč evrov oziroma trikrat dražje kot prvič.
Starinski lestenec stane od 400 do dva tisoč evrov, cena pa je odvisna od starosti, izdelave in velikosti. Starinarji lestence očistijo in električno obnovijo, da so primerni za takojšnjo uporabo.
Zelo aktualne so tudi klubske mizice za dnevni prostor. Med njimi so najbolj popularne neobaročne mizice iz srede 19. stoletja. Za tako obnovljeno mizico z garancijo boste plačali okoli 850 evrov.
Večina se na starinsko pohištvo ne spozna, zato od starinarjev zahtevajte potrdilo o originalnosti kosa, ki ga nameravate kupiti.
Starinsko pohištvo za svoje poslovne prostore kupujejo tudi odvetniki, zdravniki, banke in druge finančne ustanove.
