Iz Štajerca: Njegovi unikati gredo iz Maribora v svet

Iz Štajerca: Njegovi unikati gredo iz Maribora v svet (klikni)

Tomaž Lipovec, solastnik tačas edine antike v Mariboru, se 25 let ukvarja s starinami in umetninami, tudi oblikuje les.

Iz Štajerca: Njegovi unikati gredo iz Maribora v svet

Pred leti jih je bilo sedem, sedaj so v Antikvitete Lipovec edini v Mariboru, pri katerih si je mogoče ogledati, kupiti, se posvetovati o starinah. Tomaž Lipovec, solastnik, sicer pa inženir lesarstva, izvedenec in cenilec za uporabno umetnost, restavrator, v zadnjem času tudi oblikovalec izdelkov iz lesa, pravi, da so si v 25 letih nabrali toliko izkušenj, znanja in tudi zaupanja kupcev, da so se obdržali tudi po gospodarski krizi. Ugotavlja pa, da so se v zadnjih letih vendarle spremenile navade ljudi, da so postali pri nakupih bolj preudarni: “Če so se prej s starinami opremljale celotne hiše, se te sedaj bolj kupujejo kot detajli k modernemu pohištvu. Zato so bolj zanimivi manjši kosi, denimo omarice, lestenci, stoli, fotelji. Še zmeraj je med kupci veliko zanimanja za pohištvo iz obdobja bidermajerja, ker sodi k modernemu, tudi iz obdobja secesije, zadnje čase tudi art decoja iz leta 1930.”

Po teh letih mu kupci tudi že zaupajo, tudi spustijo v svoje domove, da jim svetuje, saj vedo, da bodo spoštovali njihovo zasebnost. V njihove sodobne prostore na začetku Titove ceste v središču Maribora, s katerimi torej dokazujejo, da spoj sodobnega in starega zelo dobro funkcionira, sicer večinoma prihajajo ozaveščeni kupci, ki se spoznajo na starine, denimo arhitekti, opremljevalci prostorov, ki tudi natančno vedo, kaj iščejo. In izbira, prodaja kaže, da je v zadnjem času bolj kot stil in starost pomembna uporabnost pohištva in da se to sklada z drugimi kosi. Sicer pa so antikvitete še zmeraj dobra naložba, prav tako slike. Tudi njihova vrednost nekoliko niha, a prava umetnina ali starina se da zmeraj prodati, pravi Lipovec. Za kulturno dediščino velja nekaj, kar je staro okoli sto let, sicer pa so za vrednost bolj pomembne uporabnost, lepota, ohranjenost določenega predmeta. “Kak kos iz obdobja art decoja bo morda lahko vreden veliko več kot kos iz 15. stoletja,” dodaja. S soprogo kose iščeta na sejmih v tujini, preko spleta, nekaj jim stranke same ponujajo, pošljejo fotografije. “Pri nas ni več veliko res vrednih predmetov, gradove so po drugi svetovni vojni izropali okoliški kmetje. V 70., 80. letih prejšnjega stoletja so jih prodali Avstrijcem za majhen denar, saj tega niso znali ceniti. Podeželje je torej večinoma izropano, po mestih se je nekaj ohranilo iz roda v rod. K sreči je tudi nekaj ljubiteljskih zbiralcev, ki to ohranjajo, znajo ceniti. Pomagajo tudi muzeji s svetovanjem o načinih restavriranja in konzerviranja,” razlaga poznavalec. Prednost njihovega podjetja je poleg izkušenosti in tradicije tudi v tem, da ponujajo strankam celotno ponudbo, od svetovanja, posredovanja, prodaje do restavriranja v lastni delavnici v Hočah. Tam Lipovec s sodelavci poskrbi, da predmeti ne dobijo le novega, lepšega videza, ampak predvsem, da so spet uporabni, in to še veliko let. “Za razliko od muzejskega pohištva, ki je po obnovi le na ogled, mora to pohištvo zdržati dlje časa, ne pa, da ga stranka po dveh letih prinese nazaj.”

V prodajnem postoru ponujajo tudi kristal Rogaška, saj povezujejo slovensko kakovost, pravita zakonca Lipovec.

Novejše pohištvo iz vezanih plošč ni toliko občutljivo niti na temperaturne spremembe niti vlago v stanovanjih, zato pa masivno pohištvo zlasti na spremembe vlažnosti. Pred restavriranjem vsak kos pohištva najprej klimatizirajo, da ga pripravijo na pogoje. Je danes težko dobiti sodelavce pri tem? “Mladi nimajo razvitih teh ročnih spretnosti, zato jih je res težko dobiti. Delavca si moraš sam privzgojiti in ga naučiti, nihče ne pride z znanjem. In potem ga je treba tudi obdržati, da ne odide. Te zadeve mladih ne zanimajo, ampak sodobna tehnologija – mobilni telefoni, internet. Mehanikov, tehnikov skorajda ni,” razlaga. Zamisel žene Tanje je bila, da v salonu ob starinah, umetninah, slikah prodajajo tudi kristal Steklarne Rogaška. “Ocenila sva, da se ta dopolnjuje z našo ponudbo, ne nazadnje je tudi kristal ene vrste umetnostna obrt, to pomeni, da je tudi ciljna skupina kupcev podobna, to so tisti, ki znajo ceniti kakovost in slovenske proizvode.”

Gozdnata država brez industrije
Tomaž Lipovec obžaluje, da je pri nas lesnopredelovalna industrija izumrla, zlasti, ker imamo zelo kakovosten les. “Zanimivo je spremljati javne dražbe hlodovine, ko vidiš, da pridejo kupci s celega sveta, iščejo določene kose, kupujejo denimo resonančni les, ki se uporablja za glasbila ali za kakšne druge posebne izdelke. To je visokogorski les, ki je res izredno cenjen in tudi kakovosten. Lahko bi ga doma predelali in potem izdelke dražje prodali. Namesto tega kupujemo nazaj drage polizdelke. To je žalostno. V Avstriji je denimo bil to državni projekt, v katerega so vlagali 30 let, v predelavo lesa, v podjetja. Pri nas so poskusi, bomo videli, ali bo to res oživelo,” pravi.

Sta v teh letih naletela na kakšen kos, ki ga ne bi prodala? “Kot ljubitelj umetnosti, starin zmeraj nihaš, saj si hkrati tudi v vlogi trgovca. Toda ne nazadnje se za pravo ceno zmeraj vse proda. Kjer je volja na obeh straneh, se da zmerja dogovoriti,” pove iz izkušenj.

Zadnjih nekaj let se Lipovec ukvarja tudi z oblikovanjem lesa. “Ob vsakodnevnem delu je to kot terapija, da si popestrim, presekam vsakdan. Preprosto uživam v tem, ne delam tega zaradi posla. Če pa uspe, pač uspe. Les res obvladam, razvil sem tudi svojo tehnologijo hladnega zvijanja lesa s trakovi, tako da imajo vsi moji izdelki svoj stil, prepoznavnost, pečat,” pojasni. Izpod njegovih rok tako nastanejo različni kosi, denimo servirni voziček, stol, luč …

Osebni Arhiv: Servirni voziček je nastal brez predhodnega naročnika, zgolj iz navdiha.

Največkrat ustvarja brez predhodnega naročnika, za razliko od lesenih torbic, ki so se v zadnjih letih že lepo prijele. Tudi pri tem prav tako v prvi vrsti stavi na uporabnost, praktičnost, ne le na to, da je predmet lep. V preteklih letih jih je prodal že okoli 400 po vseh kontinentih sveta. Ko se pokaže zanimanje, izdela novo serijo 20 torbic. Začelo se je s prototipom, ki ga je prodal, nato so začela naročila naraščati. Najprej jih je nekaj prodal v Portorožu, Ljubljani, potem se je odprlo, prihajati so pričela tudi naročila iz tujine. “Ni pa tega toliko, da bi lahko od tega živel, ampak zgolj kot dodatek,” dodaja.

Lesene torbice so pravi hit

Imajo tudi spletno trgovino, sicer pa so jim pri prodoru na tuje trge pomagali tudi Slovenci po svetu, ki promovirajo slovenske izdelke, to, da je Slovenija tretja najbolj gozdnata država v Evropi. “Zato se je res treba zahvaliti Slovencem v Avstraliji, Islandiji, ZDA. Tako smo sodelovali tudi na newyorškem Fashion Weeku, prejeli so tudi cenjeno mednarodno nagrado Art & Craft Design of Art. Med 200 udeleženci iz 46 držav smo zasedli drugo mesto. To je bilo res veliko presenečenje, ker so sodelovala res velika podjetja, jaz pa kot posameznik, rokodelec. Takrat smo se prijavili sami, sedaj smo že povabljeni k sodelovanju.”

Vsak oblikovalec mora poznati pretekle stile, obdobja, preteklost, potem je vse v modernizaciji, še pojasnjuje. “Poznam oblike, ornamentiko, konstrukcijske značilnosti in potem iz tega gradim. Ne more biti nekdo oblikovalec oblek ali pohištva, če ne pozna stilov preteklosti,” meni Lipovec. Nekoč so bili slovenski oblikovalci in z njimi tudi slovenski izdelki znani po svetu, če izpostavimo dva največja – Jožeta Plečnika ali pa Nika Kralja s svojim znanim stolom Rex, ki je vključen tudi v zbirko Muzeja sodobne umetnosti MOMA v New Yorku. “Danes se v oblikovanje, v oblikovalce žal ne vlaga.”

Članek je na voljo na povezavi: https://www.vecer.com/iz-stajerca-njegovi-unikati-gredo-iz-maribora-v-svet-6539333

Kupujemo Mariborčani starinsko pohištvo in druge predmete?

Kupujemo Mariborčani starinsko pohištvo in druge predmete? (klikni)

Mariborinfo.com, Simona Dijak, februar 2017

V mariborski starinarnici pojasnjujejo, kako naklonjeni smo Mariborčani starinskemu pohištvu in predmetom.

Ali veste, da v življenju v povprečju prespimo kar 26 let, 11 let pa preživimo pred televizijo? V naravi človeka je, da si ureja svoj dom. S tem, ko si urejamo dom, skrbimo tudi za svoje razpoloženje.

Urejanje doma se z izjemnim čutom za estetiko poveže v edinstveno celoto. Estetika je veda o lepem, lepota pa nagovarja naše čute. Estetika tako izhaja iz harmonije, oblike, vsebine. Te lastnosti pogosto dajo dušo prostoru in poskrbijo za naše vsestransko ugodje in udobje. Izzovejo našo kreativnost in odgovarjajo med drugim tudi našim potrebam po izražanju in spremembah. Ali ste bolj za moderno ali starinsko pohištvo?

Zanimanje za starine vse večje

Če bi v svoj dom želeli postaviti kaj s pridihom zgodovine, je ena možnost obisk starinarnice. Mariborska Antikviteta Lipovec, specializirana za prodajo starinskega pohištva in predmetov uporabne umetnosti ter restavriranje, je lani praznovala 25-letnico delovanja. Zanimanje Mariborčanov za starinske predmete se vse bolj krepi, predvsem za pohištvo, meni Tanja Lipovec z mariborske Antikvitete.

Vsi se doma želimo počutiti prijetno, le da nekaterim bolj ustreza varnost brez sprememb, spet drugi si želijo več dinamike.

»Trg starin in umetnin je glede na ostale države v EU v Sloveniji zelo majhen. Maribor se je v zadnjih stotih letih razvijal predvsem industrijsko, kot proletarsko mesto. Stik s kulturo (branje knjig, obisk muzejev, galerij, gledališč) bi moral postati del otrokovega vsakdana. S tem se krepi odnos tudi do kulture nasploh, do nacionalne kulturne dediščine, razvija se ustvarjalnost in estetska občutljivost,« za Mariborinfo razlaga Lipčeva.

Pohištvo kot naložba?

»Med Mariborčani je najbolj prodajano meščansko pohištvo, izdelano iz najbolj kvalitetnih materialov, v bidermajerskem in secesijskem stilu, ki ima poleg dekorativne tudi uporabno vrednost. Tako pohištvo je zanimivo tudi kot naložba, saj ne izgublja vrednosti. Zelo so prodajani tudi manjši kosi pohištva iz drugih slogovnih obdobij (kot so mizice, stoli, manjše komode, vitrine), ogledala ter kristalni in medeninasti lestenci, ki so lep okras in dopolnitev moderni stanovanjski opremi,« pojasnjuje Lipčeva.

Po drugi strani pa »so na vrednosti (in prodaji) močno izgubili manj kvalitetni dekorativni predmeti brez uporabne vrednosti in veliko rezbarjeno pohištvo iz obdobja nemške renesanse, ki zaradi svoje velikosti ter rezbarjenih elementov zahteva velike in visoke prostore,« še dodaja Lipčeva.

Kadar gre za bivalni prostor, je pomembno, da je usklajen s tistimi, ki tam živijo. Z izbrano razporeditvijo, barvami, materiali in obliko lahko vplivamo na počutje. Nekje postanemo bolj storilni, kreativni, spet drugje pa nas sam prostor umiri in zaziba v mehko udobje.

Renesansa

15. in 16. stoletje

Največji vpliv na ustvarjanje renesančne civilizacije, je nedvomno imela Italija, predvsem zahvaljujoč miru. Ostale evropske države so v tem času trpele zaradi vojn in notranjih kriz.

Poudariti je potrebno, da je v tem času prišlo do razcveta svobodne konkurence, kot tudi do prve bankirske organizacije v Evropi.

Občinstvo renesančne umetnosti tvorijo mestna boržuazija in plemstvo. Ker v naših krajih ne moremo govoriti o bogati boržuaziji, so meceni oz. naročniki renesančne umetnosti predvsem cerkvene ustanove in plemstvo.

V pohištvu v slogu renesanse, pomembno mesto zaseda cassone. To je navadno orehova skrinja v obliki rimskih sarkofogov.

Vidimo tipično ornamentiko: sadje, cvetlični vzorec, maske. Značilne so tudi mere; skrinje so dolge in ozke. Včasih imajo takšne skrinje tudi naslone za roke (cassapanka). Skrinja je bila pokrita s pokrivali ali blazinami in je predhodnica današnjega divana. Iz starih slik pa vidimo, da je služila kot postelja za služničad.

Renesančno pohištvo je pri nas zelo redko, pa vendar ne tako cenjeno, kot bi si na starost in redkost zaslužilo. Razlog podcenjenosti je masivnost in slaba funkcionalnost pohištva. Kljub temu pa se posamezni kosi čudovito vklopijo v moderen interier.

Barok

Od sredine 16. stoletja, do prve četrtine 18. stoletja, spada Italija pod nadvlado Španije. Španci držijo polovico italijanskega ozemlja, politično pa vladajo tudi svobodnim državam.

Ker plemstvo izgublja svojo vlogo, katero je imelo v fevdalni družbi, se mora v tem času vedno bolj potrjevati; predvsem z načinom življenja, razkošnim oblačenjem, razkošnimi bivalnimi prostori. Umetniki se prilagodijo načinu razmišljanja in okusu naročnikov, v pretiranem in preobilnem razkošju.

Z besedo barok so racionalisti v 18. stoletju obsodili okus 17. stoletja Beseda »barok« namreč pomeni nekakšen superlativ v pretiravanju.

Kakor v arhitekturi, slikarstvu ali kiparstvu, so tudi pri pohištvu vrhunske stvaritve v naših krajih redke. Več kot bogato pozlačenega pohištva, je močno rezbarjenega in intarziranega pohištva.

Tipičen kos pohištva je trebušasti predalnik, z bolj ali manj izdelanimi intarzijami.

Trebušast sekreter iz sredine 18. stoletja, orehov furnir, kositerni in medeninast dekor, intarziran.

Meščansko pohištvo je večinoma izdelano iz mehkega lesa, prevlečeno z debelim furnirjem iz kvalitetnega lesa, predvsem oreha ali divje češnje in intarzirano. Intarzije so izdelane iz različnih vrst in barv lesa. Tako vrednost posameznemu kosu določa predvsem kvaliteta intarzije.

Mizica z bogato rezbarijo iz orehovega lesa, pozni barok – rokoko, z značilnim školjčnim motivom.

Za pozni barok – rokoko, je značilna predvsem nestrpnost do ravnih linij ali pravih kotov.

Regionalna, rustikalna smrekova omara s poslikavo. Datirana leta 1768.

Neoklasicizem

V drugi polovici 18. stoletja, se je v Franciji izoblikoval neoklasicistični slog, ki je bil hitro sprejet tudi drugod po Evropi.

Berlin postane center razvoja nove faze klasicizma, katere značilnost je navdušenje nad antičnim Rimom in Grčijo.

V Avstriji se začne klasicizem razvijati v zadnji četrtini 18. stoletja, pod vladavino Jožefa II. Ta slog imenujemo tudi jožefinski stil. Nova tehnika rezanja furnirja počez, omogoča oblikovati manjše kose furnirja, z lepšo strukturo. Zato so zelo priljubljene intarzije večinoma kvadratnih oblik, zložene v šahovnico ali v obliki globinskih kvadrov.

Na Dunaju razvijejo svojo različico pohištva, v stilu empir. Večina pohištva pri nas, iz tega obdobja, izvira prav iz dunajskih delavnic. Oblika pohištva je pravokotna, z izjemo lire, ki je značilnost empirja. Velikokrat se upodablja egipčanska tematika: sfinge, hieroglifi, obeliski…,kateri so včasih tudi pozlačeni. Za izdelavo pohištva se uporablja predvsem mahagoni, oreh in divja češnja. Neredko je črno pohištvo.

Empir je slog, ki je zelo cenjen. Posamezni kosi dosegajo na svetovnem trgu izjemno visoke cene.

Kaminska ura iz začetka 19. stoletja (približno iz leta 1800), rožni les, alabasterni stebri, medeninast dekor.

« Older Entries

Next Entries »

ANTIKVITETE LIPOVEC