Tomaž Lipovec iz Hoč živi od obnavljanja in prodaje starega pohištva. Pravi, da od stare šare ne more obogateti, lahko pa kakovostno oživiš. Slovenci s cenami starih kosov pretiravajo, 150 let star predalnik pa ne stane nič več kot nov.
Restavratorska delavnica 37-letnega Tomaža Lipovca v obrtni coni v Hočah pri Mariboru je smešna. Le dve popacani leseni stolički,na stenah pa male lesene police za orodje v obliki škatle. Dleta vseh vrst,izvijači,paste v raznobarvnih tubah, lesena kladiva, zraven pa naložene zamaščene krpe in krpice. Kljub temu v delavnici zaradi visokega stropa ne smrdi po kemičnih topilih. Tudi ne po sveži žagovini, saj nima resnega tišlarskega cirkularja.
Po stopnicah smo se vzpeli na podstrešno skladišče,kjer so med res hudo zaprašenimi omarami in 150 let starimi perilnimi predalniki nametani stoli prijetnih ovalnih oblik. Tomaž nam je brez zadržkov razlagal: »Tole je neobaročni stol, mizica iz obdobja secesije, se pravi iz začetka 20. stoletja, iz obdobja Cankarja.«
Ko mu je bilo šestnajst let, je pološčil in popravil 100 let star alt deutsch stol, ki ga je nekdo zavrgel. »Zdel se mi je tako lep, nekaj tako posebnega, da sem ga pobral in popravil.«
Ob koncu srednje šole je že dobil resno naročilo,ko je za družinskega znanca restavriral bidermajersko mizico.»Takrat sem prvič nekaj zaslužil!«
Tomaž je nežnega pogleda in mirnih,uglajenih gibov. V nasprotju z ženo Tanjo, ki je precej bolj odločna in v hiši skrbi za galerijo in finance. »Taki smo restavratorji. Denar in položnice me ne zanimajo preveč,« smeje priznava in dodaja, da je največji sovražnik popravljanja starega pohištva čas. »Če se vam v življenju mudi, ne boste nikoli iz zaprašene razbitine na novo ustvarili stare kredence!«
V starem pohištvu ga zanima predvsem zgodba. »Predstavljajte si, kaj vse je doživel in videl 200 let star predalnik.«
Malo smo pomislili, in res, kdo ve, katera mlada dama je v spodnjem predalu med perilom skrivala ljubezensko pisemce, kateri pijanček se je naslonil na njega, ko se je ponoči opotekal domov, in katera mati je molila na njem za sina, da bi se srečno vrnil s fronte.
Na skrinji je stal črn konjiček za guganje, pri najmlajših otrocih še danes priljubljen rekvizit. »Tole je res zanimiva 100 let stara igrača, narejena iz lepljenega papirja.«
V restavratorskem poslu ni dveh enakih kosov, ni dveh enakih postopkov, zato je stvar zamudna: »Najprej je treba naštudirati kulturna obdobja,tako da na mah prepoznaš stil. Potem stvar pregledaš in opraviš temeljito analizo.«
Resni restavrator se bo potrudil, da bo zamenjal le najnujnejše, in ohranil, kar se le da. Toda Lipovec nas je opozoril, da se obrtno restavratorstvo razlikuje od muzejskega: »Pri nas je pomembno, da stol obnovimo tako, da bo uporaben, medtem ko bo v muzeju le na ogled in ne bodo sedali nanj,«
V Sloveniji se s cenami stare pohištvene šare močno pretirava, meni Lipovec. » Star kos pohištva je vreden le toliko, kolikor zanj dobiš. In niti tolarčka več!«
Nazadnje mu je nekdo ponujal star železni likalnik in zanj hotel 2000 evrov: »V resnici je vreden 5000 tolarjev. Ljudje imajo glede vrednosti starega pohištva filmsko domišljijo. Sto let stare garderobne omare pa sploh prodati ne moreš. Preprosto jih je še preveč.«
Najprej nismo verjeli, ko nam je zatrdil, da obnovljeni 150 let stari predalnik stane od 250.000 tolarjev. Prav toliko ali še več moramo odšteti za novega.
»Z restavriranjem pri nas ne moreš obogateti, lahko pa umirjeno in kakovostno živiš,« priznava Lipovec, ki je pred 15 leti v Mariboru prvič začel restavrirati.
Danes ima v svoji delavnici zaposlena prijatelja Danija in Borisa, ki sta vsaj ob našem obisku delovala zgledno zadovoljno: »Dela je vse več. Ne dohajamo,« sta pokomentirala.
Največjo napako po besedah Lipovca restavratorji delajo s tem, ko se obnove lotijo takoj. »Kredenca se more aklimatizirati na sedemodstotno vlažnost, kakršna je v modernih stanovanjih s centralno kurjavo. Potem je primerna za obdelavo, sicer poka furnir.«
STARINE GOVORIJO O ŽIVLJENJU, KULTURI IN LJUBEZNI NAŠIH PREDNIKOV, HKRATI PA LAHKO POLEPŠAJO ŠE TAKO MODEREN DOM.
Morda ste na babičinem podstrešju odkrili kakšen star predmet, ki vas je popolnoma očaral. Obrisali ste prah z njega in ga odnesli v svoje stanovanje, da bi vnesli vanj nekaj domačnosti in topline. Kaj pa sedaj, ste se morda spraševali; kam ga postaviti, ali sploh sodi k modernemu pohištvu? Ali pa niste imeli te sreče, da bi lahko brskali po kakšnem pozabljenem podstrešju, ste si pa zmeraj želeli v stanovanje postaviti kakšno starino, vendar niste vedeli, kje in kako naj jo kupite?
O starinah in še marsičem v zvezi z njimi smo se pogovarjali z lastnikom največje starinarnice v Sloveniji: s Tomažem Lipovcem iz starinarnice Antikvitete Lipovec v Mariboru.
Koliko mora biti predmet pravzaprav star, da je primeren za starinarnico, oziroma kaj sploh je starina? Definicije starin se razlikujejo, od tistih v slovarjih, do tistih v Zakonu o varovanju kulturne dediščine. Meni ljubši izraz je predmet uporabne umetnosti ali predmet dekorativne umetnosti. Tu starost ne igra odločilne vloge, temveč zgolj umetnostna, uporabna in estetska vrednost predmeta. Res pa je, da v to kategorijo spada veliko predmetov prejšnjih stoletij in le malo iz današnjega časa.
Predmete katerih obdobij najdemo pri vas, katere starine prevladujejo in po čem kupci najbolj povprašujejo? V trgovini Antika Lipovec prodajamo pohištvo iz različnih časovnih obdobij, dekorativne predmete uporabne umetnosti iz 17. do začetka 20. stoletja: svetila, ure, predmete iz medenine, srebra, porcelana, stekla ter umetnine. Tradicionalno je že dolga leta najbolj iskano zelo kvalitetno pohištvo v stilu bidermajer, izdelano v Avstriji, zadnja leta pa tudi pohištvo v stilu dunajske secesije. Veliko se proda tudi kvalitetnega pohištva v stilu historizma, ki je Mariborčanom zaradi arhitekture na prelomnici 19. in 20. stoletja še posebno blizu. Od materialov je najbolj priljubljen domači oreh, svetlejših barv, s poudarjeno teksturo.
Kdo danes kupuje starine, velja morda kakšno pravilo? Opažamo, da so naši kupci navadno izobraženi, nadpovprečno situirani in imajo prirojen ali privzgojen čut za estetiko. Razlogi za nakup pa so različni, od želje po lepo urejenem staovanju, do želje po prestižu ali pa so nakupi zgolj špekulativne in investicijske narave.
Kako lahko starinsko pohištvo kombiniramo z modernim? Če smo se odločili za moderno opremo stanovanja, s starinami ne smemo pretiravati. Primeren je kos ali dva za vsak prostor. V tem primeru lahko izberemo starinsko vitrino in kredenco za jedilnico, mizico, omarico in starinsko ogledalo za dnevno sobo ali starinski obešalnik za predsobo in lep orehov predalnik za spalnico. Seveda pa lahko moderen ambient polepšamo tudi s starinskim lestencem ali svetilko. To so dodatki, ki nam stanovanje spremenijo v dom.
Zakaj je bolje kupiti starino v starinarnici kot preko oglasa ali celo na bolšjem sejmu? V vsaki resni starinarnici je preverjen izvor predmetov, trgovci so izpostavljeni raznim kontrolam, za vsak predmet se izda potrdilo o originalnosti in strokovni obnovi. Nakup starine preko oglasa ali na bolšjem trgu bi lahko primerjal z nakupom kakšne ročne ure boljše znamke, recimo Rolex, na kramarskem sejmu ali od uličnega prodajalca.
Kaj pa, ko imamo starino enkrat doma: kako jo negujemo? Obstaja kakšen preprost recept? Najboljše je, da se o negi takšnega predmeta posvetujeje s strokovnjakom. Splošno pravilo pri vseh predmetih pa je, da se izogibamo pranju ali močenju z vodo in agresivnimi čistili ter kemikalijami.
Imate kakšen nasvet za tiste, ki bi radi kupili starino? Kupujte pri preizkušenih trgovcih in vedno zahtevajte potrdilo o originalnosti. Lahko je izraženo na računu ali kako drugače. Nizka cena je lahko znak, da je s predmetom nekaj narobe. Vedeti moramo, da je v ceni starinskega pohištva do 80 odstotkov delež restavriranja, zato se ravno pri nekorektno opravljenem restavriranju kujejo največji dobički. Les je material, na katerem se nestrokovni posegi vidijo šele čez nekaj časa, denimo pokanje lesa, luščenje laka ali furnirja, matiranje premazov, razpadanje konstrukcije,… Predmete naj restavrira profesionalec, ki ima za določeno področje izobrazbo in opravljen strokovni izpit.
Prodaja starin je zaradi rastočega povpraševanja in cen perspektivnejša od restavratorstva. To zahteva veliko dela in časa, kar cenijo le redki.
Foto: Urban Štebljaj
Pred nakupom starinskega pohištva od starinarjev zahtevajte potrdilo o originalnosti želenega kosa, svetuje Tomaž Lipovec, starinar in restavrator iz mariborske Antikvitete Lipovec.
Mariborska Antikviteta Lipovec, specializirana za prodajo starinskega pohištva in predmetov uporabne umetnosti ter restavriranje, je poleg ljubljanske Antikvitete Novak, ki prodaja starine in umetnine, ena redkih starinarn s kakovostno ponudbo, pravi Tomaž Lipovec, lastnik najprej omenjene starinarne.
V tem poslu je od leta 1991, razmišlja pa o franšizni trgovini v Ljubljani ali na Obali. V Antikviteti Lipovec prodajajo starinsko pohištvo iz Avstroogrske, ki je višje kakovosti in višjega cenovnega razreda, kupujejo pa ga tudi na Hrvaškem in v Avstriji.
Največ zanimanja za pohištvo iz bidermajerja in secesije
Lipovec pravi, da rase povpraševanje po večjih in tudi dražjih kosih meščanskega starinskega pohištva, ki so kakovostno izdelani, večinoma v bližnjih kulturnih prestolnicah, kot je Dunaj.
Največje povpraševanje je po kakovostnem pohištvu dunajskega bidermajerja, ki sega v prvo polovico 19. stoletja. Zadnja leta je v tujini in tudi pri nas več zanimanja za secesijsko pohištvo, ki so ga v začetku 20. stoletja izdelovali v dunajskih delavnicah, njihovo delo pa je s čistimi linijami in vzorci močno vplivalo tudi na naše delavnice.
Kupci s čutom za estetiko in tradicijo
Naši kupci so navadno premožnejši, bolj izobraženi in s čutom za estetiko, pravi Tomaž Lipovec. Večina kupcev ima v povprečju okoli 50 let. V zadnjem času se za nakupe starinskega pohištva s pomočjo staršev odloča tudi veliko mladih.
Ljudje s starinskim meščanskim pohištvom opremljajo meščanska stanovanja in tudi moderne hiše. Zadnja leta je navada, da arhitekti v načrt notranje opreme vključijo tudi nekaj kosov starinskega pohištva, da po Lipovčevih besedah dajo prostoru pridih domačnosti, tradicije in družinske zgodovine.
Zadnjih deset let ljudje iz vse države Antikviteto Lipovec najdejo tudi na njenih spletnih strani, tako pa dobijo petino naročil. Večina kupi starinsko pohištvo, ker jim je všeč, nekateri pa tudi kot naložbo, saj špekulirajo, da bo vrednost zrasla.
Tomaž Lipovec pravi, da je v Sloveniji zelo malo starinarn s tako kakovostnim pohištvom in predmeti uporabne umetnosti, kot so ure, lestenci in drugi drobni predmeti, kot je njihovo. Primerljivo ponudbo ima na primer Antikviteta Novak v Ljubljani.
Po novem zakonu o kulturni dediščini, ki velja mesec dni, lahko le tisti, ki so opravili restavratorski izpit, posegajo v kulturno dediščino, kamor med drugim sodi 70 let in več staro pohištvo.
Ker restavratorsko delo pomeni od 30 do 80 odstotkov prodajne vrednosti, Tomaž Lipovec kupcem pred nakupom svetuje, naj se pozanimajo, kdo je restavriral pohištvo.
Pri nekorektno opravljenem delu se kujejo največji dobički, nestrokovni posegi, kot je pokanje lesa, se pokažejo šele čez leto, dve. Pred izbiro restavratorja se je dobro pozanimati o njegovih referencah, kakovostni pa so po Lipovčevi oceni štirje.
Vsako leto zrastejo cene za desetino
Cene starinskega pohištva rasejo povprečno za deset odstotkov na leto. Manjšim in bolj uporabnim kosom, kot so klubske mizice, cene še hitreje rasejo. Cena garderobnih omar se je v primerjavi s pisalnimi mizami in manjšimi omarami le malo povišala.
Starinsko pohištvo je dobra naložba, saj cene stalno rasejo, hkrati pa ima tako pohištvo še dekorativno in menjalno vrednost, še pravi Lipovec.
Cene: Pisalnik je v petih letih pridobil trikratno ceno
Tomaž Lipovec je pred leti restavriral sekreter – pisalnik empirskega sloga iz časa okoli leta 1800 in ga prodal kupcu, ki ga je selil v tujino. Pred petimi leti ga je vrnil Lipovcu, ta pa ga je znova prodal za okoli 20 tisoč evrov oziroma trikrat dražje kot prvič.
Starinski lestenec stane od 400 do dva tisoč evrov, cena pa je odvisna od starosti, izdelave in velikosti. Starinarji lestence očistijo in električno obnovijo, da so primerni za takojšnjo uporabo.
Zelo aktualne so tudi klubske mizice za dnevni prostor. Med njimi so najbolj popularne neobaročne mizice iz srede 19. stoletja. Za tako obnovljeno mizico z garancijo boste plačali okoli 850 evrov.
Večina se na starinsko pohištvo ne spozna, zato od starinarjev zahtevajte potrdilo o originalnosti kosa, ki ga nameravate kupiti.
Starinsko pohištvo za svoje poslovne prostore kupujejo tudi odvetniki, zdravniki, banke in druge finančne ustanove.
V mariborski starinarnici pojasnjujejo, kako naklonjeni smo Mariborčani starinskemu pohištvu in predmetom.
Ali veste, da v življenju v povprečju prespimo kar 26 let, 11 let pa preživimo pred televizijo? V naravi človeka je, da si ureja svoj dom. S tem, ko si urejamo dom, skrbimo tudi za svoje razpoloženje.
Urejanje doma se z izjemnim čutom za estetiko poveže v edinstveno celoto. Estetika je veda o lepem, lepota pa nagovarja naše čute. Estetika tako izhaja iz harmonije, oblike, vsebine. Te lastnosti pogosto dajo dušo prostoru in poskrbijo za naše vsestransko ugodje in udobje. Izzovejo našo kreativnost in odgovarjajo med drugim tudi našim potrebam po izražanju in spremembah. Ali ste bolj za moderno ali starinsko pohištvo?
Zanimanje za starine vse večje
Če bi v svoj dom želeli postaviti kaj s pridihom zgodovine, je ena možnost obisk starinarnice. Mariborska Antikviteta Lipovec, specializirana za prodajo starinskega pohištva in predmetov uporabne umetnosti ter restavriranje, je lani praznovala 25-letnico delovanja. Zanimanje Mariborčanov za starinske predmete se vse bolj krepi, predvsem za pohištvo, meni Tanja Lipovec z mariborske Antikvitete.
Vsi se doma želimo počutiti prijetno, le da nekaterim bolj ustreza varnost brez sprememb, spet drugi si želijo več dinamike.
»Trg starin in umetnin je glede na ostale države v EU v Sloveniji zelo majhen. Maribor se je v zadnjih stotih letih razvijal predvsem industrijsko, kot proletarsko mesto. Stik s kulturo (branje knjig, obisk muzejev, galerij, gledališč) bi moral postati del otrokovega vsakdana. S tem se krepi odnos tudi do kulture nasploh, do nacionalne kulturne dediščine, razvija se ustvarjalnost in estetska občutljivost,« za Mariborinfo razlaga Lipčeva.
Pohištvo kot naložba?
»Med Mariborčani je najbolj prodajano meščansko pohištvo, izdelano iz najbolj kvalitetnih materialov, v bidermajerskem in secesijskem stilu, ki ima poleg dekorativne tudi uporabno vrednost. Tako pohištvo je zanimivo tudi kot naložba, saj ne izgublja vrednosti. Zelo so prodajani tudi manjši kosi pohištva iz drugih slogovnih obdobij (kot so mizice, stoli, manjše komode, vitrine), ogledala ter kristalni in medeninasti lestenci, ki so lep okras in dopolnitev moderni stanovanjski opremi,« pojasnjuje Lipčeva.
Po drugi strani pa »so na vrednosti (in prodaji) močno izgubili manj kvalitetni dekorativni predmeti brez uporabne vrednosti in veliko rezbarjeno pohištvo iz obdobja nemške renesanse, ki zaradi svoje velikosti ter rezbarjenih elementov zahteva velike in visoke prostore,« še dodaja Lipčeva.
Kadar gre za bivalni prostor, je pomembno, da je usklajen s tistimi, ki tam živijo. Z izbrano razporeditvijo, barvami, materiali in obliko lahko vplivamo na počutje. Nekje postanemo bolj storilni, kreativni, spet drugje pa nas sam prostor umiri in zaziba v mehko udobje.
Tomaž Lipovec, solastnik tačas edine antike v Mariboru, se 25 let ukvarja s starinami in umetninami, tudi oblikuje les.
Pred leti jih je bilo sedem, sedaj so v Antikvitete Lipovec edini v Mariboru, pri katerih si je mogoče ogledati, kupiti, se posvetovati o starinah. Tomaž Lipovec, solastnik, sicer pa inženir lesarstva, izvedenec in cenilec za uporabno umetnost, restavrator, v zadnjem času tudi oblikovalec izdelkov iz lesa, pravi, da so si v 25 letih nabrali toliko izkušenj, znanja in tudi zaupanja kupcev, da so se obdržali tudi po gospodarski krizi. Ugotavlja pa, da so se v zadnjih letih vendarle spremenile navade ljudi, da so postali pri nakupih bolj preudarni: „Če so se prej s starinami opremljale celotne hiše, se te sedaj bolj kupujejo kot detajli k modernemu pohištvu. Zato so bolj zanimivi manjši kosi, denimo omarice, lestenci, stoli, fotelji. Še zmeraj je med kupci veliko zanimanja za pohištvo iz obdobja bidermajerja, ker sodi k modernemu, tudi iz obdobja secesije, zadnje čase tudi art decoja iz leta 1930.“
Po teh letih mu kupci tudi že zaupajo, tudi spustijo v svoje domove, da jim svetuje, saj vedo, da bodo spoštovali njihovo zasebnost. V njihove sodobne prostore na začetku Titove ceste v središču Maribora, s katerimi torej dokazujejo, da spoj sodobnega in starega zelo dobro funkcionira, sicer večinoma prihajajo ozaveščeni kupci, ki se spoznajo na starine, denimo arhitekti, opremljevalci prostorov, ki tudi natančno vedo, kaj iščejo. In izbira, prodaja kaže, da je v zadnjem času bolj kot stil in starost pomembna uporabnost pohištva in da se to sklada z drugimi kosi. Sicer pa so antikvitete še zmeraj dobra naložba, prav tako slike. Tudi njihova vrednost nekoliko niha, a prava umetnina ali starina se da zmeraj prodati, pravi Lipovec. Za kulturno dediščino velja nekaj, kar je staro okoli sto let, sicer pa so za vrednost bolj pomembne uporabnost, lepota, ohranjenost določenega predmeta. „Kak kos iz obdobja art decoja bo morda lahko vreden veliko več kot kos iz 15. stoletja,“ dodaja. S soprogo kose iščeta na sejmih v tujini, preko spleta, nekaj jim stranke same ponujajo, pošljejo fotografije. „Pri nas ni več veliko res vrednih predmetov, gradove so po drugi svetovni vojni izropali okoliški kmetje. V 70., 80. letih prejšnjega stoletja so jih prodali Avstrijcem za majhen denar, saj tega niso znali ceniti. Podeželje je torej večinoma izropano, po mestih se je nekaj ohranilo iz roda v rod. K sreči je tudi nekaj ljubiteljskih zbiralcev, ki to ohranjajo, znajo ceniti. Pomagajo tudi muzeji s svetovanjem o načinih restavriranja in konzerviranja,“ razlaga poznavalec. Prednost njihovega podjetja je poleg izkušenosti in tradicije tudi v tem, da ponujajo strankam celotno ponudbo, od svetovanja, posredovanja, prodaje do restavriranja v lastni delavnici v Hočah. Tam Lipovec s sodelavci poskrbi, da predmeti ne dobijo le novega, lepšega videza, ampak predvsem, da so spet uporabni, in to še veliko let. „Za razliko od muzejskega pohištva, ki je po obnovi le na ogled, mora to pohištvo zdržati dlje časa, ne pa, da ga stranka po dveh letih prinese nazaj.“
V prodajnem postoru ponujajo tudi kristal Rogaška, saj povezujejo slovensko kakovost, pravita zakonca Lipovec.
Novejše pohištvo iz vezanih plošč ni toliko občutljivo niti na temperaturne spremembe niti vlago v stanovanjih, zato pa masivno pohištvo zlasti na spremembe vlažnosti. Pred restavriranjem vsak kos pohištva najprej klimatizirajo, da ga pripravijo na pogoje. Je danes težko dobiti sodelavce pri tem? „Mladi nimajo razvitih teh ročnih spretnosti, zato jih je res težko dobiti. Delavca si moraš sam privzgojiti in ga naučiti, nihče ne pride z znanjem. In potem ga je treba tudi obdržati, da ne odide. Te zadeve mladih ne zanimajo, ampak sodobna tehnologija – mobilni telefoni, internet. Mehanikov, tehnikov skorajda ni,“ razlaga. Zamisel žene Tanje je bila, da v salonu ob starinah, umetninah, slikah prodajajo tudi kristal Steklarne Rogaška. „Ocenila sva, da se ta dopolnjuje z našo ponudbo, ne nazadnje je tudi kristal ene vrste umetnostna obrt, to pomeni, da je tudi ciljna skupina kupcev podobna, to so tisti, ki znajo ceniti kakovost in slovenske proizvode.“
Gozdnata država brez industrije
Tomaž Lipovec obžaluje, da je pri nas lesnopredelovalna industrija izumrla, zlasti, ker imamo zelo kakovosten les. „Zanimivo je spremljati javne dražbe hlodovine, ko vidiš, da pridejo kupci s celega sveta, iščejo določene kose, kupujejo denimo resonančni les, ki se uporablja za glasbila ali za kakšne druge posebne izdelke. To je visokogorski les, ki je res izredno cenjen in tudi kakovosten. Lahko bi ga doma predelali in potem izdelke dražje prodali. Namesto tega kupujemo nazaj drage polizdelke. To je žalostno. V Avstriji je denimo bil to državni projekt, v katerega so vlagali 30 let, v predelavo lesa, v podjetja. Pri nas so poskusi, bomo videli, ali bo to res oživelo,“ pravi.
Sta v teh letih naletela na kakšen kos, ki ga ne bi prodala? „Kot ljubitelj umetnosti, starin zmeraj nihaš, saj si hkrati tudi v vlogi trgovca. Toda ne nazadnje se za pravo ceno zmeraj vse proda. Kjer je volja na obeh straneh, se da zmerja dogovoriti,“ pove iz izkušenj.
Zadnjih nekaj let se Lipovec ukvarja tudi z oblikovanjem lesa. „Ob vsakodnevnem delu je to kot terapija, da si popestrim, presekam vsakdan. Preprosto uživam v tem, ne delam tega zaradi posla. Če pa uspe, pač uspe. Les res obvladam, razvil sem tudi svojo tehnologijo hladnega zvijanja lesa s trakovi, tako da imajo vsi moji izdelki svoj stil, prepoznavnost, pečat,“ pojasni. Izpod njegovih rok tako nastanejo različni kosi, denimo servirni voziček, stol, luč …
Osebni Arhiv: Servirni voziček je nastal brez predhodnega naročnika, zgolj iz navdiha.
Največkrat ustvarja brez predhodnega naročnika, za razliko od lesenih torbic, ki so se v zadnjih letih že lepo prijele. Tudi pri tem prav tako v prvi vrsti stavi na uporabnost, praktičnost, ne le na to, da je predmet lep. V preteklih letih jih je prodal že okoli 400 po vseh kontinentih sveta. Ko se pokaže zanimanje, izdela novo serijo 20 torbic. Začelo se je s prototipom, ki ga je prodal, nato so začela naročila naraščati. Najprej jih je nekaj prodal v Portorožu, Ljubljani, potem se je odprlo, prihajati so pričela tudi naročila iz tujine. „Ni pa tega toliko, da bi lahko od tega živel, ampak zgolj kot dodatek,“ dodaja.
Lesene torbice so pravi hit
Imajo tudi spletno trgovino, sicer pa so jim pri prodoru na tuje trge pomagali tudi Slovenci po svetu, ki promovirajo slovenske izdelke, to, da je Slovenija tretja najbolj gozdnata država v Evropi. „Zato se je res treba zahvaliti Slovencem v Avstraliji, Islandiji, ZDA. Tako smo sodelovali tudi na newyorškem Fashion Weeku, prejeli so tudi cenjeno mednarodno nagrado Art & Craft Design of Art. Med 200 udeleženci iz 46 držav smo zasedli drugo mesto. To je bilo res veliko presenečenje, ker so sodelovala res velika podjetja, jaz pa kot posameznik, rokodelec. Takrat smo se prijavili sami, sedaj smo že povabljeni k sodelovanju.“
Vsak oblikovalec mora poznati pretekle stile, obdobja, preteklost, potem je vse v modernizaciji, še pojasnjuje. „Poznam oblike, ornamentiko, konstrukcijske značilnosti in potem iz tega gradim. Ne more biti nekdo oblikovalec oblek ali pohištva, če ne pozna stilov preteklosti,“ meni Lipovec. Nekoč so bili slovenski oblikovalci in z njimi tudi slovenski izdelki znani po svetu, če izpostavimo dva največja – Jožeta Plečnika ali pa Nika Kralja s svojim znanim stolom Rex, ki je vključen tudi v zbirko Muzeja sodobne umetnosti MOMA v New Yorku. „Danes se v oblikovanje, v oblikovalce žal ne vlaga.“
O starinah in še marsičem v zvezi z njimi smo se pogovarjali z lastnikom največje starinarnice v Sloveniji: s Tomažem Lipovcem iz starinarnice Antikvitete Lipovec v Mariboru.
